Pohodi DU Dobrova poskrbijo, da se na njih družimo in tudi poklepetamo. Tako nam je Franci, ki je lovec na enem od zimskih pohodov razlagal, koliko divjih prašičev so ustrelili. Takoj se je porajala ideja, da bi bilo lepo poskusiti meso te divjačine in Franci nam je obljubil, da bo enega prašička pripravil za poizkušino. Ker Franci ve, da je lepo če se obljuba izpolni, nas je na izteku poletja 19. 09. 2024, povabil na lovski piknik h kozolčku LD Dobrova v Bezenici. Pohodniki smo se zbrali že zjutraj in Franci nas je popeljal na pohod po področju, kjer domujejo divji prašiči. Po nekaj minutah hoje po dokaj strmi ovinkasti cesti, smo prišli do kmetije Sojer, kjer nas je že čakalo prvo presenečenje. Namreč na tej kmetiji živi naša stalna pohodnica Milena. Sprejela nas je z odprtimi rokami in nas presenetila z malico. Vzdušje, je bilo tako prijetno, da bi pri Mileni kar ostali, a pred nami je bilo še kar nekaj poti, zato smo morali le to nadaljevati. Po lepi gozdni poti smo hodili malo navzgor, pa zopet malo navzdol, dokler nismo nad Brezjem zavili v breg proti Ključu. Pri koči, ki je v preteklosti bila priljubljeno zbirališče pohodnikov, sedaj pa sameva, smo si malo odpočili. Nismo si še dobro oddahnili, pa nas je Milan že podražil z jurčkom, ki ga je našel v gozdu ob koči. Po kratkem počitku smo se podali na vrh Ključa. Pred nami je bil še povratek nazaj v Bezenico. Pot nas je vodila mimo mogočnega hrasta. Pri njemu, je znano zbirališče lovcev ko gredo na lov, saj hrast raste na križišču več gozdnih poti. V nadaljevanju poti smo obiskali tudi grob Toneta Artača, ki je tu leta 1942, kot partizan končal svoje mlado življenje. Čas je hitro mineval in po dobrih osmih kilometrih prehojene poti smo prispeli nazaj na kraj, kjer smo zjutraj začeli naš pohod. Prijetno je bilo spoznanje, da smo vseskozi hodili po področju, kjer živijo divji prašiči, kar so potrjevala tudi sveže razrita tla ob poteh, posebno pa še na travnatih jasah. Polni lepih vtisov, lovskih zgodb, ki nam jih je med potjo povedal Franci, smo se pod kozolčkom pridružili našim članom društva, ki hodijo na nordijsko hojo in ostalim članom, ki so se udeležili lovskega piknika. Franci in Rajko sta poskrbela, da na pikniku ni manjkalo ničesar. Tako je druženje potekalo v prijetnem vzdušju in razpoloženju, za kar je poskrbel tudi Tone s svojo harmoniko. Postreženi smo bili z zelo dobro pečenim divjim prašičkom s prilogo in tako se nam je izpolnila želja, da okusimo meso te divjačine. Za sladico, so kot vedno poskrbele članice našega društva. Prišel je čas, ko smo se morali počasi odpraviti domov. Ja odhajali smo z željo, da se kmalu zopet srečamo, na podobnem dogodku. Tekst in fotografije Vinko Kuder